Prvi dan je bil namenjen uvodnemu spoznavanju in predstavljanju projekta, partnerjev, njihovih držav in bližnjega okolja; različnosti v kulturi in načinu življenja, specifičnih problemov, dediščine, državnih simbolov, identitet in kulinarike …. 

S pomočjo relevantne nevladne organizacije so se partnerji seznanili z vključevanjem imigrantov in evroskepticizmom. Seznanili so se tudi s pomenom uporabe umetnosti za poglabljanje zavedanja, z učinki prostovoljstva in medsebojnega sprejemanja. Slednje je pristop za preprečevanje krize in za premagovanje stigmatizacije imigrantov in za povezovanje le-teh v življenje in delo ostalih prebivalcev.

Anka Kolenc, ustanoviteljica in idejna voditeljica Društva Gledališče Kolenc, ki je nosilec projekta Srce Evrope, je uvodoma poudarila:

  • cilj našega druženja in projekta: spodbujanje zavedanja ljubezni,
  • širjenje medsebojne ljubezni, prijateljstva, sočutja, medsebojnega sprejemanja in podpiranja različnosti ob ohranjanju identitete, vse to, kar je poslanstvo tudi našega središča srca Slovenije. Menimo, da je to edina pot do trajnostnega življenja na našem planetu.
  • željo po skupnem ustvarjanjem srčnih in plemenitih dejanj, plemenitih okolij in srčnih točk – najprej v naših državah, potem pa v vseh državah sveta.

Projektni dogodek je pozdravila tudi podžupanja Občine Litija, ga. Lijana Lovše. Dejala je, da je Občina Litija središčna občina države Slovenije, na kar so občani zelo ponosni. Vsem je zaželela prijetno druženje in veliko, veliko srčne energije v Občini Litija.

Predsednik Društva Gledališče Kolenc, Lovro Lah, je predstavil partnerske organizacije v Sloveniji.

            

Čeprav je krovna organizacija za izpeljavo našega projekta Društvo gledališče Kolenc, se pri uresničevanju le-tega prepleta delo treh organizacij: Društvo gledališče Kolenc, daje našemu delu stanovsko, znanstveno podlago, Zavod Družinsko gledališče Kolenc, ima predvsem izvajalsko funkcijo in Društvo GEOSS, glavni slovenski partner, ki prispeva osnovno temo projekta: srčno točko Slovenije, vzor dobre prakse, ki ga želimo posejati tudi v drugih državah in okoljih in obstaja že od leta 1981, torej 37 let.  

Anka Kolenc je natančneje opisala osnovno poslanstvo Gledališča Kolenc, ki je poučevanje in širjenje zavesti s pomočjo umetnosti in narave. Vsako izpoved skušamo opremiti z zavedanjem. Takšno učenje omogoči poglobljeno znanje, oplemeniteno z izkušnjo. Zametki tega pristopa se skrivajo v znani frazi: pedagoški eros.

Gledališče Kolenc je eno prvih slovenskih gledališč, ki je v predstave uvedlo animacije in sodelovanje publike. Tako nastanejo celovite izkušnje, ki učijo in hkrati tudi zabavajo. Uprizarjamo predstave za otroke, za odrasle, ki so interaktivne in življenjsko navdušujoče. Vsaka predstava ima prisrčno sporočilo, skozi katerega gledalci spoznavajo vrednote življenja in moč pozitivne naravnanosti.

Gledališče Kolenc pa izvaja tudi gledališka vodenja po območju KS Vače z osrednjo točko GEOSS-om, ki simbolizira našo pričvrščenost v to okolje in vse najboljše in najplemenitejše, kar smo. Naše dediščinske poti so interdisciplinarne in so povezane z zgodovino, arheologijo, etnologijo, geologijo, paleontologijo, biologijo in umetnostjo. Zavedanje tega, kar smo, oblikuje tudi našo usodo. Tako pozitivne vrednote naše kulturne dediščine, iz katerih ustvarjamo doživetja, oživljajo vrednote, kot so: samozavedanje, spoštovanje, ljubezen, sočutje, pogum, srčnost, … vse to, kar je temelj naših korenin in slovenske biti. Spodbujanje in oživljanje teh lastnosti na zasebnem, narodnem in mednarodnem nivoju je naša vizija in poslanstvo tudi v prihodnje. TO JE TUDI TEMELJ KULTURNEGA TURIZMA.

Anka in Lovro sta se v opisu dejavnosti ter v odnosu do časa in prostora, v katerih delujemo in živimo, izmenično dopolnjevala. Iz vsega povedanega pa izvira tudi temeljna naravnanost oz. odnos do številnih problemov in vprašanj današnje evropske družbe, s katerim opravljamo svoje gledališko in pedagoško poslanstvo.

Ker vidimo smisel napredka in preživetja v čustvenem, osebnostnem in celostnem razvoju, ki se kaže v odnosu do vsega, kar nas obkroža, ne pa v preživetju samem, menimo, da bi se morali v vse probleme živo vključevati. Četudi trenutno ne vidimo rešitev, moramo biti vsi vpleteni,  ves čas živo iskati razumevanje, povezovanje, vključevanje … Nadvse pomembno se nam zdi vključevanje mladih v vsa delovanja in življenjska okolja, trudimo se, da bi v svojem okolju zaposlili čimveč mladine in odraslih … četudi so nad tem številna okolja že obupala. Obupa ni v slovarju našega gledališča! Ljudi, ki so drugačni od nas, sprejemamo in občudujemo … Brez njih bi bil svet pust in enoličen … Že 37 let se z izhodišči svoje srčne točke, z GEOSS-om – učimo ljubezni tudi mi. Ta namreč ne pozna pogojev. Ljubezen tudi ne pozna besed, ki ocenjujejo: več, manj, boljši, slabši … Njen jezik je preprost in sije iz oči, z neskončno toplino greje okoli srca, razteguje ustnice v nasmeh in roke v objem. Vsakdo od nas ima neskončne količine ljubezni. Samo prebuditi jo je treba. Izkopati izpod velike množice negativnih miselnih vzorcev, strahov, vojaških in ekonomskih groženj, verskih in političnih pritiskov, vojnih napovedi in strahot vseh vrst … ki jih ves čas ponavljamo in se medsebojno uničujemo.

Prebujanje in odločitev, da hočemo ljubezen – je naše poslanstvo. To je poslanstvo Društva GEOSS in Gledališča Kolenc. To je naša predstavitev in naš skupni trajni projekt. Ko resnično stopiš na njegovo pot, poti nazaj ni več.

Članica Humanitarnega društva SLOGA, Vera Haliti je predstavila delovanje EU in nekaj strategij za integracijo imigrantov. Poudarila je, da jo je oddelek za diasporo seznanil, da je vključevanje Albancev v življenje na Švedskem, najboljše.

Oni imajo integriran pouk albanščine že v šolskem sistemu, poleg ostalih predmetov imajo tudi albanščino. Da se lažje integriraš v neko tujo družbo je nujno potrebno, da ohranjaš svojo identiteto, svojo kulturo in svoj jezik in hkrati se vključuješ, se ne asimiliraš. Ne prenehaš biti Albanec.

Potekala je tudi zanimiva razprava o prihodnosti EU in vlogi prostovoljstva. Pomembna dejavnost na poti k medsebojnemu razumevanju, povezovanju, sočutju in sprejemanju, je namreč tudi prostovoljstvo. Čeprav je danes skorajda ves svet naravnan predvsem profitno, je prostovoljstva vendarle še nekaj. Ga. Sonja Zidar Urbanija je okvirno predstavila prostovoljstvo v KS Vače, podrobnosti o svojih društvih pa sta dodali predsednica KUD Lipa Vače, ga. Špela Cvetežar in podpredsednica Društva žena in deklet Vače, ga. Tanja Mrva. Poudarili sta zadoščenost in srčne občutke sočutja, vedrine in sreče pri opravljanju prostovoljskih aktivnosti in pri druženju.

Slovenski večer se je začel z nastopom francoskega prijateljskega gledališča Mata Malam, s katerim smo se člani DGK spoprijateljili pred petimi leti med izvajanjem skupnega projekta Vranov let, ko smo iskali in našli temelje za mednarodno prijateljstvo. Poetična predstavitev gledališča Mata Malam je predstavila srčno povezanost z Gledališčem Kolenc.

Družinsko gledališče Kolenc je predstavilo temo, ki ji Društvo Gledališče Kolenc posveča največ pozornosti: ljubezen. Ključna stvar pri ljubezni je odločitev; odločitev, ali hočeš imeti rad – ali hočeš imeti prav? Ko se zares odločiš, da hočeš ljubiti in imeti rad, stvar deluje! Nenadoma razumeš in dojameš, da smo različni … da smo ljudje na različnih stopnjah razvoja, da živimo v različnih kulturah,  z različnimi duhovnimi naboji, ki pa so čudoviti!

Večer smo zaključili s čudovito pesmijo o ljubezni, ki jo je v 60. letih prejšnjega stoletja prepevala slovenska filmska diva Olga Bedjanič.

»Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj,

kaj mar ti zelenih trav?

Srce nič ne čaka, bije, tik-taka, kliče ljubav,

Zakaj čakala bi na maj?«

 

Drugi dan je bil namenjen spoznavanju primerov dobre prakse kulturnega turizma na Vačah, zavedanju svoje identitete, spoznavanju primera mednarodne srčne točke na GEOSS-u, oblikovanju projektnega logotipa in projektne identitete ter satirični filmski predstavitvi uspešnega reševanja imigrantskega problema.

Najprej smo se na več kot 800 let starem trgu na Vačah, spoznavali s pomenom kulturne dediščine za vsakega izmed nas. Kulturna dediščina je namreč snovno in duhovno bogastvo, ki smo ga podedovali po svojih prednikih. To bogastvo pa ni samo okoli nas, ampak tudi v nas. Zapisano je v vsaki naši celici. In ko bomo gradili svoje srčne celice, svoje postaje, svoje srce v vsaki državi razmišljajmo o tem. To bogastvo naj bo vedno naše izhodišče, kjerkoli smo. Bodisi v Franciji, bodisi v Angliji, bodisi v Italiji, vsepovsod razmišljajmo o svoji dediščini, ki je del nas.

CIGU CIG

Cigu, cigu! Cigu, cig!

Tam pri štirni vre brbranje,

Zloben smeh in hehetanje.

Zdaj pa zdaj začuden vzklik!

Klokotanje vode v vedra in cvileči:

Cigu, cigu, cig!

 

Kakor kembelj, ki pomoči prosi,

Ko gori senik,

Kliče k štirni škripajoči cigu, cigu cig.

 

Urno, kot da pot jih bode

Iz vseh smeri hite kmetice,

Da zbrbljajo si novice

Pod pretvezo škafa vode.

 

»Pa sem djala, da je djala …«

»Dons je tulu kukr blazn …«

»Kaže da bo šlo narazen …«

»Čof! Pa mu je pr’mazala!«

 

Vse križ-kražem, vse brez reda!
Jezik, kretnja, zvit namig –

Prava babilonska zmeda!

Vmes pa: cigu, cigu, cig!

 

Strehe temne so postale:

Osem je odbil zvonik.

Ženske so se naregljale

in po hišah odšvedrale.

V mraku le polglasen vzklik:

»Kmau pozab’la bi na vodo!«

In osamljen: cigu-cig!

Po predstavitvi Menartovih Vaških klepetulj smo si ogledali še cerkev svetega Andreja in stekleni božji grob iz leta 1864. Podobe so sestavljene iz raznobarvnega stekla, brušenega pod različnimi koti. Stekla so pritrjena na temno podlago, da mojstrovina ob prižigu luči zasije v vsej svoji lepoti.

Sledil je ogled aleje ustvarjalnosti, ki je nastala koncem osemdesetih in v začetku devetdesetih let, ko je Društvo GEOSS organiziralo ustvarjalne likovne in kiparske tabore. Vsi pomniki nosijo sporočila, ki so povezana z našo kulturo, bivanjem, načinom življenja, zgodovino, razmišljanjem in značajem, kakršen se je zaradi tega izoblikoval.

Ogledali smo si tudi 5 x povečano poustvaritev situle z Vač, ki je najdragocenejša arheološka najdba na Slovenskem. Prizori, ki so nanjo vklesani, namreč pričajo o nekdanjem življenju. Situla je za Slovensko državo tako pomembna, da so v vseh dokumentih prisotne tudi posamezne podobe s situle.

Sledil je ogled ekološke kmetije na Slivni, kjer nam je gospa Barbara Vrtačnik predstavila različne izdelke, ki jih gospodinje vsakodnevno potrebujejo in so plod ustvarjanja družine Vrtačnik. Ogledali pa smo si tudi, kako poteka izdelava keramičnih posod in drugih izdelkov.

S pomočjo interaktivnega doživetja Etnološke vasi Slivna smo se skušali približati boljšemu zavedanju svoje identitete. Etnološka vas Slivna je v nekem smislu simbol nekdanje slovenske samooskrbnosti. Slovenija ima namreč kar precej hribovitih pokrajin, kjer prebivalci ne bi preživeli, če njihov način življenja in njihovo gospodarstvo ne bi bilo samooskrbno. Vse, kar so potrebovali za preživetje, so naši predniki pridelali in naredili sami: od hrane do oblačil, pa tudi svoje skromne domove so si gradili in vzdrževali sami. Antropologi menijo, da je to dediščina, ki bi se je morali zavedati, da bi jo lahko polnovredno razvijali.

Na mestu, kjer je izračunano težišče Slovenije, smo doživeli umetniško predstavitev GEOSS-a in spoznali njegove simbolične kvalitete – kot primer srčne točke za prijateljstvo, za mir ter za medsebojno sprejemanje in razumevanje na osebnem, državnem in mednarodnem nivoju.

Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan,

Da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan.

Da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak.

Sledila je refleksija izkušenj in delavnica za oblikovanje skupnega logotipa, ki naj bi odslikaval povezovanje vseh naših različnosti s skupno ljubeznijo in idejo. Na delavnici smo nekaj zelo dobrih predlogov narisali na tablo ter izbrali skupno osnovo, ki ji bomo dodajali svoje predloge pri nadaljnjih srečanjih.

Dan smo zaključili s projekcijo filma »Prihaja Jemima«, kateri je sledil tudi voden razgovor na temo migracij in o vplivu umetnosti na razmišljanje ljudi. Umetnost – predvsem glasbena, gledališka, filmska – s svojo živo energijo spodbuja doživljanje, na podlagi katerega probleme lažje ozavestimo, dojamemo in na podlagi tega, živo delujemo.

Film »Prihaja Jemima« je srčna, ganljiva in poučna filmska satira za mladostnike in odrasle, z osrednjo temo imigracije in je narejen v produkciji Društva Gledališče Kolenc, ob financiranju EACEA, Evropa za državljane.  Film govori o emigrantski deklici Jemimi, ki je pred nekaj leti s svojo mamo iz Sirije pribežala v Slovenijo. Gotovo bi raje ostala doma, kjer se je v svojem okolju počutila varno in ljubljeno, kjer je hodila na ure baleta, kjer se je učila in se zabavala s svojimi vrstniki … Življenje pa ji je proti njeni volji pripravilo drugačne preizkušnje … Preizkušnje, kakršne lahko ob morebitnih brezvestnih voditeljih, brezsrčnih odločitvah, brezčutnem kapitalizmu, nerazumevanju, nepoznavanju drugih kultur in načina življenja, mejah in ograjah … doletijo kogarkoli od nas.

Po večerji so člani partnerskih organizacij podprli tudi projekt Stefana Delia, člana italijanske partnerske organizacije, ki je s fotografiranjem udeležencev pripravljal tudi projekt Obrazi Evrope, ki projektu Srce Evrope daje dodatno vrednost.

Tretji dan so udeleženci spoznavali, da je možen tudi pozitiven spomin srčnosti in sočutja na najstrašnejše okoliščine kot je na primer druga svetovna vojna. V mislih imamo predvsem spomin na pozitivne akcije ljudi, ki so si v tem obdobju nesebično medsebojno pomagali po svojih najboljših močeh. Prav tako lahko tudi prostovoljstvo prek pozitivne prakse deluje za premostitev stigmatizacije in širjenje pozitivnih človeških dejanj in miru. Izvedeli smo, da želimo v prihodnosti živeti v Evropski Uniji, ki bo različnost podpirala kot vrednoto, brez katere ni skupne evropske kulture. To je temelj demokratične civilne udeležbe za aktivno državljanstvo Evrope. Razpravljali smo tudi, kako načrtovati in promovirati srčne točke v partnerskih državah in kakšna je z gledališkim pristopom pot do pozitivnega medčloveškega odnosa.

Po pogovoru o okvirnih izhodiščih za implementacijo projekta za vsako posamezno državo udeleženko, smo se z avtobusom napotili še na ogled kulturne in naravne dediščine širšega območja GEOSS-a. Ogledali smo si Litijo, rudnik Sitarjevec in Ljubljanski grad.

Preden smo se razšli, pa smo na sončni jasi za Ljubljanskim gradom uživali v prijaznem pikniku s sladkimi slovenskimi dobrotami, ki so nam jih prostovoljsko in ljubeče  pripravile članice Društva žena in deklet Vače. 

Ob tem smo kramljali o srčni povezanosti in o projektnih nalogah, ki se nemara zdijo še nejasne in neuresničljive, a so tako žlahtne in vabljive, da komaj čakamo na njihovo postopno uresničevanje in na srečanje na 2. dogodku v Larissi, V Grčiji.