5. DOGODEK: ÖRKELLJUNGA (ŠVEDSKA)

5. do 7. MAREC 2019

Naslov dogodka: TRANSFORMATIVNA MOČ KULTURE STOPA V STIK

Z NEZAPOSLENIMI MLADIMI

 

DAN 0: PONEDELJEK, 4. MAREC 2019 – DAN PRIHODA

SLOVENSKA SKUPINA JE IMELA, KOT VSI DRUGI PARTNERJI, DOLGO IN NAPORNO VOŽNJO.CELO DVAKRAT S TRAJEKTOM.

 

 

 

 

 

 

 

 

Nastanitev v Strandhemu

STRADHEIM, KJER SMO BILI NASTANJENI.

 

 

 

 

 

 

 

Prost večer, nočitev

Kar nekaj udeležencev je prišlo v nastanitveni kompleks Strandhem že v dopoldanskem času, a ker nastanitev v Strandhemu ni bila možna, smo se odpravili v center Örkelljunge, kjer smo našli odlično in poceni gostilno in navdušujoče preizkusili prve švedske dobrote. Ogledali smo si mestno središče, potem pa se vrnili v Strandhem, kjer smo se lahko  nastanili v poznih popoldanskih urah, organizatorji pa so nam pripravili hladen večerni obrok hrane.

DAN 1: TOREK, 5. MAREC 2019:

7.30 – 9.00 – Zajtrk

9.15 – 9.30 – Odhod v muzej na prostem – Ingeborrarp –  z avtobusom in registracija. Zjutraj so nam prijazni gostitelji razdelili priročna plastična dežna ogrinjala, ki so nam omogočala lažje gibanje ob močnem deževju. V muzeju Ingeborrarp sta Anka in Lovro  pozdravila vse partnerje in jim zaželela čudovito sodelovanje in delo. Izrazila sta upanje, da vsi čarajo, kljub  temu pa smo znova izvedli čarovnijo, pri kateri se nam je uresničila tudi želja, da smo jo tokrat slišali tudi v švedščini.  Lovro je vsem predstavil urnik in kadrovsko zasedbo gostiteljskega partnerja. Ta se je od napovedane precej spremenila.  Vodilni mož gostiteljskega partnerja organizacije IFALL se je opravičil, ker je moral v Kambodžo, Minna, ki naj bi nadomestila Gemmo, pa je pravkar rodila. Ugotovili smo, da bodo v teh dneh vodilne organizatorje s Švedske nadomestili: prostovoljec Vincent,  Mattias Persson, vodja oddelka za organizacije, kulturo in šport na Občini Örkelljunga in njegova žena, režiserka Felicia Campbell. 

INGEBORRAP, SPREJEM

 

 

 

 

 

 

Lovro je predal besedo Mattiasu, ki je predstavil center Ingeborrarp in Örkelljungo. Izrazil je dobrodošlico, nato pa je poudaril, da je Örkelljunga zelo oddaljen in osamljen kraj, ki zagotovo ni središčna točka sveta in bi bil zelo presenečen, če bi že kdaj bili pri njih.

Dela na oddelku za kulturo, rekreacijo, na občini v Örkelljungi, s pisarno prav tam, pri dvorani, ki se imenuje Črna skrinja. Oddelek, v katerem je zaposlen, je odgovoren za knjižnice, glasbeno šolo, za dokumentiranje dogodkov v povezavi z nogometom in z drugimi dogodki, in sicer tako, da v šolah in drugih javnih prostorih pripravlja najrazličnejše razstave in predstavitve. Poslanstvo njegovega oddelka je, da omogoči ljudem, ki živijo v Örkelljungi, da  kvalitetno izpolnijo prosti čas. To v njihovem oddelku počnejo na najrazličnejše načine, organizirajo 20 do 25 različnih dogodkov na leto, koncerte, konference, gledališke predstave in podpirajo  društva.

Podpora je namenjena  predvsem šolam, saj ko si otrok in če si aktiven tudi v prostem času, se v šoli lažje učiš. V kulturnem oddelku, kjer je zaposlen Mattias,  je zaposlenih 18 ljudi, ki se v tej službi dobro počutijo in jim je zabavno.

Njihova naloga je tudi ta, da si prizadevajo iz Örkelljunge narediti prebivalcu prijazno mesto, da  bi s tem privabili ljudi, da bi se preselili tja. Z  ženo Felicijo sta se tja preselila pred tremi leti in pred tem še nikoli nista bila v Örkelljungi. Živela sta v Göteborgu, in sicer več kot 10 let. Örkelljunga ni kraj, kamor bi prišel brez razloga. Ne zato, ker ne bi bilo tam lepo živeti,  temveč zato, ker je nekoliko bolj umaknjen. Tukaj se začne švedska divjina. Če potujete z avtobusom, ali se vozite po avtocesti, je pokrajina zelo gola, ko pridete v Örkelljungo, pa postane območje zelo poraščeno z drevesi. To je razlog, da na tem območju pospešeno kupujejo vikende Danci, Nemci in Nizozemci. Zato imajo iz teh držav tukaj že 600 ljudi, ki tu živijo stalno ali pa le v počitnicah. Mattias in Felicija živita v bližini jezera in štirje od petih bližnjih sosedov  so Nemci ali Danci, ker enostavno obožujejo gozd. Gozd je  velika prednost Örkelljunge.

Poslanstvo kulturnega oddelka občine Örkelljunga torej je, da omogoči ljudem, da kvalitetno preživijo svoj prosti čas, in da v ta namen podpira društva, športne klube in nevladne organizacije. IFALL je ena od njih.

Na Švedskem imajo društva zelo dolgo tradicijo in povsem temeljijo na prostovoljstvu.  Vsako društvo je prostovoljno združenje. Npr., če greste v nogometni klub v Örkelljungo, so tam  do 4 krat tedensko v večernih urah trenerji, ki učijo mlade nogometaše in to povsod počnejo brez plačila. To je stalna praksa. Prostovoljci s svojim prostovoljnim delom na Švedskem opravijo dela za 7000 delovnih mest. To opravijo v svojem prostem času, kar je precej neverjetno. Švedska je znana po izjemnih športnikih.

Pri delovanju društev na Švedskem je pomembno tudi to,  da so društva last članov. To velja tako za IFALL kot tudi za največji nogometni klub na Švedskem. Nogometni klub ni last kakšnega pomembneža – temveč so lastniki člani kluba. To pomeni, da se morajo člani vsako leto sestati in določiti upravni odbor, v katerem lahko kadarkoli zamenjajo predsednika. To je demokracija.

Pri delovanju prostočasnih aktivnosti na Švedskem  je zelo pomemben dejavnik pravica do splošnega dostopa do narave. To pravico lahko izkoristijo posamezniki in tudi društva. Narava je odprta za vse! Plavajo lahko v katerikoli reki, jezeru, oz. se  lahko peljejo s čolnom. Prav tako lahko kjerkoli postavijo šotor in prespijo kjerkoli, pa čeprav je zemljišče zasebno. Zaradi tega imajo Švedi zelo radi naravo in imajo lahko klub gorskega kolesarjenja kjerkoli. Morajo pa spoštovati naravo, morajo spoštovati privatno lastnino, imajo pa pravico biti kjerkoli v naravi.

V Örkelljungi imajo 90 različnih društev. 20 je usmerjenih v športno dejavnost, kot je nogomet, badminton, tenis, namizni tenis in podobno.

25 društev je kulturnih in tematsko pokrivajo gledališče, fotografijo, filmski klub in podobno. V Občini Örkelljunga živi 10.000 ljudi, v samem mestu pa 4.000. IFALL je seveda eno od društev, tu, v Ingeborrarpu, pa obstaja društvo, ki je odgovorno za folkloro in ohranjanje kulturne dediščine. Doslej so vsi vse društveno delo opravljali prostovoljno. Toda vse težje je pridobiti ljudi za prostovoljstvo;  vse bolj so vsi  postali pozorni nase; vse bolj so zaposleni s svojimi pametnimi telefoni, kar bo gotovo velik problem prihodnosti.

Društvo, ki deluje v Ingeborrarpu, privabi v občino največ turistov od vseh drugih v Örkelljungi. Upravni odbor tega društva sestavljajo večinoma sedemdesetletniki, kar bo slej kot prej predstavljalo problem. Kaj se bo zgodilo s tem območjem čez 20 let in kako prepričati mlade k sodelovanju, sta  osnovni skrbi zaposlenih na občini. V prihodnosti bodo najbrž tudi v društvih  potrebovali zaposlene ljudi.

Na Švedskem društva financirajo vlada, lokalne oblasti in občina. V ta namen zberejo okvirno 250.000 €, kar je 15 % celotnega proračuna. Društva od občine potrebujejo denar, občina pa potrebuje društva, da izvajajo dejavnosti za mlade. Ostala sredstva, 85 % namenjajo za  knjižnice, glasbene šole in za plače zaposlenih.

Društva pa se dodatno financirajo še s pomočjo sponzorjev, dobaviteljev in drugih donatorjev.

V Örkelljungi živi 10.000 ljudi in je ena najmanjših občin na Švedskem. Imajo glavno cesto, ki je dolga 30 km, nato pa se v majhni vasici konča. V tem delu imajo veliko tehnološko visoko razvitih podjetij s približno 100 do 200 zaposlenimi. V zadnjih dvajsetih letih pa so zgubili  nekaj sto nezahtevnih delovnih mest, ki so jih podjetja  preselila v cenejšo vzhodno Evropo. V tem delu Švedske je visoka stopnja nezaposlenosti in tudi izobrazbena struktura je nižja. Izziv občine Örkelljunga je, da bi pritegnili zaposlene in izobražene ljudi, ki bi v  občini kupili hiše in bi od tega plačevali davke.

Nepremičnine so v Örkelljungi  zelo poceni, Mattias in njegova žena Felicija sta kupila hišo ob jezeru za 100.000 €;  v Helsingborgu, ki je oddaljen 15 km, bi plačala za hišo štirikrat več. Izziv je, kako prepričati ljudi, da bi se od obale preselili v notranjost, v Örkelljungo.  Mattias meni, da lahko ponudijo zelo veliko.

Interaktivna predstavitev kulturnega centra Ingeborrarp (Felicija Campbell)

V deževnem in hladnem vremenu so nam pooblaščenci gostitelja skušali čimbolj kvalitetno predstaviti Kulturni center Ingeborrarp, muzej na prostem,  ki je majhna domačija, predvidena, da bo v njej srčna točka Švedske.  

Felicija Campbell je za svojo osnovno predstavitev povedala, da je igralka in režiserka, poleg tega pa tudi otroška učiteljica. Posebna zanimivost in njena gledališka vpletenost pa je v tem, da je v Kulturnem centru Ingeborrarp režirala igro, ki se je tu v letu 1858 v resnici dogajala. Šlo je za umor iz strasti.

V predstavi je nastopalo 19 ljudi, ki še nikoli prej niso igrali, bilo je zelo zanimivo, gledalcem pa je bila igra tako všeč, da  bo v kratkem, v sklopu muzejskega okolja, še ena ponovitev.

Ingeborrarp ima dolgo zgodovino.  V 15. stoletju je bilo na tem območju več stavb. Ena je še izvorno originalna iz tistega časa, ostale so na to mesto prestavili. Ker ima Ingeborrarp zelo majhne prostore, smo se morali udeleženci projekta razdeliti v tri skupine, da smo si lahko domačijo ogledali. Felicija nam je ob ogledu okvirno predstavila kulturo in način življenja švedskega podeželja od srednjega veka do današnjih dni.

INGEBORRAP – ZUNANJOST

INGEBORRAP, POSODE IN PRIPOMOČKI.

 

 

 

 

 

 

INGEBORRAP, MUZEJ NA PROSTEM IN SRČNA TOČKA.

INGEBORRAP, ORODJE, KADI IN PRIPOMOČKI. 

 

V 18. stoletju so bili prebivalci Švedske in predvsem švedskega podeželja zelo revni. Preživljali so se s travo, vrvmi, juhami iz vrvi. Lastnik vsega – zemlje, hiš, pridelkov, je bila duhovščina. Od pridelkov, ki so jih pridelali, so kmetje dobili komaj za pičlo preživetje. Za vse glavne pridelke je duhovščina kmetom plačevala z alkoholom. Zato so bili moški v večini alkoholiki.

Ogledali smo si prostor za likanje. Naprava za likanje je bila sestavljena iz korita, v katerem je bilo težko in toplo kamenje, ki sta ga premikala dva družinska člana po spodnji ravni površini, na katero je bilo vpeto zmečkano blago.  Felicija nam je predstavila tudi model likalnika z ogljem, kakršnega poznamo tudi v Sloveniji. Če pogledamo zgodovino posameznih narodov, ugotovimo, da imamo veliko podobnosti, kar je potrebno v situaciji, ko se znova prebuja nacionalizem, večkrat poudariti. V delovni sobi nam je Felicija predstavila tudi tolkalo za pranje.

Ogledali smo si tudi osrednji hišni prostor. Možje so v tem osrednjem dnevnem prostoru jedli juho in kruh  in pili alkohol, ženske pa so bile v kuhinji.  Enakosti med spoloma ni bilo, ženske so bile v podrejenem položaju. Tudi jedli so ločeno. Kadar je družina dobila obisk, pri druženju ženskam ni bilo dovoljeno sodelovanje. Lahko so goste samo postregle, potem pa so nadaljevale z delom v kuhinji. Sedanji način življenja na Švedskem je ravno nasproten. Danes je na Švedskem veliko feminističnih organizacij, zagotovo zaradi zatiranja v preteklosti, in imajo pri hiši skoraj zagotovo glavno besedo.

Na Švedskem imajo dolgo zgodovino rokodelstva. Obstajale so potujoče trgovine z doma narejenimi najrazličnejšimi izdelki: od nogavic, do lesenih pripomočkov za delo in dekoracijo. Podoben pojav je v Sloveniji suha roba oz. suhorobarstvo v okoli Ribnice in Kočevja. V času božiča v Ingeborrarpu priredijo rokodelski sejem, ki se ga udeležijo različni rokodelci. Imajo kar 5 še aktivnih kovačev.

Nekdanji potujoči trgovci so bili mladi fantje. Ko so prodajali po hišah, so tam tudi prespali. V ta namen so imeli poseben prostor, ki je bil v hiši najboljši, saj je bil vedno topel.

Do 1658 je ta del Švedske pripadal Danski.

Ženske so tudi predle, tkale in delale lanena oblačila. Živeli so v veliki umazaniji in utesnjenosti. V izjemno majhnih posteljah  so glavnem prostoru, da bi se lažje greli, spali trije ali celo štirje družinski člani, saj so bili zaradi podhranjenosti majhni in suhi. Rjuh niso prali, zato je bil v hiši verjetno precejšen smrad – predvsem v bližini postelje.

Ingeborrarp že zdaj obiskujejo številni turisti. Ker je zdaj tu tudi ena od srčnih točk Evrope, bo predvidoma sčasoma tu nastala močna točka kulturnega turizma.

11:00  – Črna skrinjica v Kulturnem centru

Po ogledu Ingeborrarpa smo se z avtobusom odpeljali v Örkelljungo, kjer smo imeli dovoljenje za ustvarjalno bivanje v prostoru, ki se imenuje Črna skrinjica. Posedli smo se v krog in Felicija je predlagala, da se drug drugemu najprej predstavimo. O sebi je povedala, da je igralka, ki je igralsko akademijo naredila v Angliji, zdaj pa z možem, Mattiasom Perssonom živita na Švedskem v Örkeljungi, kjer ji je zelo lepo. Zelo rada bi svoje poslanstvo delila z nami.

Potem smo se tudi mi, udeleženci projekta Srce Evrope, HE-ART,  predstavili Feliciji in drug drugemu – čeprav se že kar dobro poznamo.  Vsak od članov partnerskih organizacij se je predstavil, povedal, kaj dela in kako je povezan s projektom.

11:45 – 13.00 – Uvodne priprave za projektno gledališko predstavo pod vodstvom Felicije Campbell smo nadaljevali z najrazličnejšimi gibalnimi in tehničnimi vajami,  ki so bile predvsem spoznavne in sprostitvene, saj večina naših partnerskih udeležencev – razen partnerjev iz Francije  in Španije – ni imela praktičnih interaktivnih gledaliških izkušenj.

SKUPAJ V KROGU.

NASTAJALE SO KOREOGRAFIJE.

 

 

 

 

 

14.30 – 16.00 – Po kosilu smo nadaljevali s pripravami na skupno predstavo, ki bi predstavila našo projektno povezanost in tematsko izpostavila naslov našega petega srečanja na Švedskem: TRANSFORMATIVNA MOČ KULTURE STOPA V STIK Z NEZAPOSLENIMI MLADIMI.

V pogovoru s Felicijo smo ugotovili, da ni bila dovolj natančno seznanjena s projektno nalogo in je bila njena vizija, čeprav usmerjena v kulturo, nekoliko drugačna od projektne. Ker pa je odlična režiserka, se je z odličnimi idejami takoj uspešno prilagodila vsebinskim pripombam vodilnega partnerja, Društva Gledališča Kolenc, ki jih je z odličnimi praktičnimi in idejnimi izkušnjami močno podprlo tudi gledališče Mata-Malam, na čelu katerega je bila Valentine Cohen.  Ob tem smo se projektni partnerji znova poglobili v glavni smisel in v cilje projekta, ki jih iz dogodka v dogodek postopoma uresničujemo.

V ČRNI SKRINJI JE NASTAJALA PREDSTAVA SRCE EVROPE.

SRCE JE NENADOMA OŽIVELO.

IN SRCE JE S SOČUTJEM SPREJELO VSE, KAR GA JE TEŽILO. UMETNOST NAS BUDI IN SPREMINJA.

Anka Kolenc je ob tem poudarila, da cilji projekta  niso v opredeljevanju problemov in težav, ki nas pestijo kot evropske državljane. Ti so že zdavnaj opredeljeni. Naši cilji so, da s pomočjo umetnosti, kulture in kulturne dediščine na svojih srčnih točkah vzpostavimo sistem dela in življenja, s katerim bomo gradili sočutje, s pomočjo tega pa sprejemanje, medsebojno občudovanje in prijateljstvo. Sočutje moramo graditi na vseh nivojih in tudi do sebe, kajti ohraniti moramo svojo identiteto, da bomo lahko občudovali in sprejemali druge. Valentine je menila, da zdaj mi največ vemo o projektu, da lahko na preprost način, kot bi se izražali otroci, kaj povemo. Kot otroci, ki so odprti in zvedavi in jih ni strah. Predlagala je, kar je tudi v projektnem načrtu, da  bi skozi to predstavo vsak od nas skušal predstaviti, kaj je za njega projektna srčna točka. Temu razmišljanju se je pridružila tudi Ilina. V času, ko smo se družili in sodelovali v vseh dogodkih, smo se veliko naučili, zdaj pa bodimo odprti in dovolimo, da projekt zaživi.

Genti  je dejal, da evropska unija podeljuje denar za številne projekte, toda ta je njegov najljubši. Projekt uči o ljubezni, sprejemanju, kulturi, vrednotah, razlikah, za katere mislimo, da med nami obstajajo – dokler ne pridemo na vsakokratno srečanje. Potem pa ugotovimo, da te razlike, za katere mislimo, da nas delajo posebne, so skupne in nas tudi povezujejo. Srečanja pomagajo, njemu zagotovo, da znova odkrije moč ljubezni, kar zveni kot kliše, ampak je to dejansko resnica. Vsakič, ko se vidimo, odkrijemo nas, svojo projektno skupino, to, da smo si podobni in da lahko svojo specifično kulturo razširjamo skozi umetnost, kar je znova in znova čarobno in še bolj učinkovito. Poudaril je, da je zanj to znak, da gre projekt v pravo smer.

Felicija je glede na informacije svojih predhodnikov predlagala, da – glede na to, da nismo vsi igralci – bi bilo zelo lepo, če v izrazu postali znova otroci in bi skozi otroške oči podelili dogodke. Otroci so zelo ljubeči, so ena sama ljubezen; potem kot odraščamo in nas življenje zaznamuje, pozabimo, kaj ljubezen v resnici sploh je. Skozi otroške oči resnica o življenju in ljubezni samo govori in ne obtožuje.

V nadaljevanju je o možnih izhodiščih in idejah za predstavo podala večina članov partnerskih organizacij. Razpravljali smo o možnih temah in njihovih gledaliških predstavitvah.   

Lovro, predstavnik vodilnega partnerja,  je povzel, da bi se v naslednjih delavnicah, ki bodo posvečene izražanju z gibom, glasom in ki bodo posvečene tudi okvirni vsebini, razdelili v skupine 4 do 5 udeležencev, ki bi – glede na številne ideje o čustvih, otroškem podajanju in različnih temah, naredile vsaka svojo zgodbo. Vsak član lahko prispeva z eno besedo, ki je povezana s projektom, lahko pa pomaga tudi z nasveti, gibi, itd.

DELALI SMO V SKUPINAH.

 

 

 

 

 

Nadaljevali smo z delavnicami, ki so nas celostno uvajale v načrtovan gledališki dogodek Srce Evrope, HE-ART. Izvajali smo jih deloma v Örkelljungi, nadaljevali pa v Strandhemu.

V zaključnem delu smo partnerji sestavili narodno mešane skupine po 5 do 7 članov in začeli ustvarjati vsak svojo srčno vsebino. To smo kot prvo fazo ustvarjalnega poteka predstavili tudi drug drugemu. Bili smo presenečeni in veseli. Imeli smo občutek, da dobro napredujemo.

NAPOSLED SMO BILI ZADOVOLJNI.

 

 

 

 

 

 

Pred večerjo smo z Vincentom Slotthednom preverjali rešitve kviza o Švedski, ki smo ga reševali v odmoru med kavico. Ob njem smo se naučili veliko ključnih dejstev o Švedski.

DAN 2 – SREDA, 6. MAREC 2019:

7.30 – 9:00 – Zajtrk

9:15 – Odhod v Örkelljungo, v dvorano Črna skrinja in jutranje povezovalne aktivnosti

10.30 – 12.30 – Po uvodnih nalogah smo pod vodstvom Felicije Campbell nadaljevali z delavnicami za razvoj projektne drame in s pripravami na uprizoritev. Po vsaki skupni uprizoritveni vaji, sta srčni dramatični potencial in sporočilnost naraščala. Vse je rastlo samo iz sebe, se nadgrajevalo, se jokalo, smejalo, prepevalo, sejalo.   In vse to s prvinami preteklosti in sodobnosti, z energijo umetnosti iz najrazličnejših virov za mlade, ki v tem času iščejo svoje mesto pod soncem.   Rojeval se je tudi tekst in do kosila na Forumu je bila drama dokončno postavljena. Nismo ji dali naslova, a zagotovo smo bili vsi prepričani, da skupaj gradimo pomembna »Srčna sporočila iz Srca Evrope, iz srčne točke Švedske«.

14.00 – 17.00 – Po kosilu na Forumu so stekle zaključne priprave za uprizoritev drame, ki smo jo vodilni partnerji poimenovali kar Srčna sporočila iz Srca Evrope. Odločili smo se, da bo ozadje naše drame tvorila projekcija Valentininega filma. Po uspešni generalki smo imeli le še toliko časa, da smo dvorano pospravili in že se je začel javni dogodek s predavanjem Jenny iz organizacije Europa direct. Predstavila nam je vlogo Švedske v EU, v povezavi z delom, kulturo in demokracijo.

POSLUŠALI SMO ZANIMIVO PREDAVANJE PREDSTAVNICE EU DIRECT.

 

 

 

 

 

 

19.00  –  20.30 –  Predstavnik vodilnega partnerja, Lovro Lah je v nadaljevanju predstavil projekt Srce Evrope, HE-ART. Na kratko je predstavil  srčno točko Slovenije, GEOSS in njegove srčne vrednote: sočutje, sprejemanje, ljubezen in prijateljstvo na osebni, narodni in mednarodni ravni – ne glede na kakršne koli razlike med ljudmi. Te vrednote so temelj projekta Srce Evrope, v katerem bo nastalo 7 novih evropskih srčnih točk, vsebinsko prežetih s kulturnim turizmom. Poleg v Sloveniji bodo te točke še v Grčiji, Španiji, Bolgariji, na Švedskem, v Italiji, v Franciji in Albaniji.

Potem smo projektni partnerji zaigrali svojo čudovito predstavo, ki nas je neizmerno osrečila. Zavedali smo se, da smo gledalcem, ki so nam dolgo ploskali, predali svoje največje poslanstvo: sporočilo ljubezni.

20.30 – 21.30 – V Strandhemu nas je čakala večerja, ki je bila uvod v dolgo in srčno druženje. Valentine je imela že v torek rojstni dan, pa smo ji šele zdaj zapeli. V torek ji nismo mogli. Preveč nas je skrbelo.

DAN 3 – ČETRTEK, 7. MAREC 2019

Po zajtrku smo se partnerji Srca Evrope, HE-ART, dobili  v Strandhemu, v veliki predavalnici.

Ob zaključni evalvaciji je izzvenela splošna ugotovitev, da smo utrujeni, a izredno zadovoljni ob uspešno izvedeni predstavi, drami, Srčna sporočila iz srca Evrope.

O programu v Rietiju sta spregovorila predstavnika italijanskih partnerjev, z zagotovilom, da bo srečanje sicer nekoliko krajše, a bo kljub temu novih spoznanj veliko, srečanja pa bogata in srčna.

Anka Kolenc je povzela, da bi bilo treba  vodilnemu partnerju v angleškem jeziku čimprej posredovati opis izkušnje, kako je v vsaki od posameznih organizacij nastala srčna točka. Vsi opisi, vključno z opisom posameznih organizacij, bodo tvorili vodnik oz. priročnik za nastajanje srčnih točk, točk dediščine in kulturnega turizma, spodbujanja spoštovanja identitete, uporabe umetnosti za promocijo miru  in prostovoljstva, premagovanje stigmatizacije, spodbujanje medkulturnega dialoga in  negovanje aktivne civilne soudeležbe na nivoju EU

Ponovno je opozorila, da je potrebno narediti tudi načrt za vse bodoče aktivnosti in sodelovanje, ki ga bo treba ves čas dopolnjevati:

  • Uresničiti je potrebno načrt za tehnično umestitev srčne točke in njeno financiranje ter poskrbeti za primerno označbo srčne točke.
  • Pripraviti je potrebno vsebinski načrt za trajne projektne aktivnosti v svojem okolju – vsaka udeleženka razmišlja o najboljšem pristopu, ki bi odgovarjal njej- v njenem okolju;

S srčnimi objemi za srečno pot in z zaključnimi mislimi o delu, ki jih še čaka, so se partnerji Srca Evrope poslovili iz Švedske.